Karantenske misli

 Živijo! :) 

Ja, pred nami je nov, 3. "lockdown", ki to očitno ni. Morala bi pisati prošnjo za službo, pa sem se odločila začeti pisati blog objavo. Zakaj zdaj? Ne vem. 

Se mi zdi, da smo v zadnjem letu vsi pod stresom in da tudi introvertni moramo občasno zliti čustva na papir, pa čeprav digitalni. Meni je branje blogov tako sproščujoče. Kako so ljudje tako kreativni. Še posebej pa ta prikazana slika, kako imajo popolna življenja. Kar nikakor ni res. Na srečo pa to zadnje čase tudi sami povejo, ali pa samo jaz spremljam take fajn blogerje. Prikazati bralcu oziroma gledalcu resnico je nekaj tako osebnega in on to čuti, zato se lažje poistoveti z nekim "influencerjem".

Zadnje čase je veliko govora o psihičnem zdravju in kako pandemija vpliva na nas, na najstnike, na osebe srednjih let in na starejše. Nobenemu ni lahko. No, vemo kdo si je lepo postlal že pred epidemijo in komu postelja postaja vedno mehkejša. 

Iskreno, sovražim politiko. Ne želim govoriti od nje, ampak v zadnjem času smo z vseh strani bombardirani z tisoč informacijami in vse se vrti le okoli politike in kdo je ta teden zamočil.

Kot pravim, verjamem da nobenemu ni enostavno. Grozno je ljudem, ki živijo sami, brez normalnega stika z domačimi že skoraj eno leto (če izpustim poletje, ko je šel virus na dopust?). Smo socialna bitja in potrebujemo družbo za normalno delovanje. Potem so tu tudi tisti, ki imajo polno hišo in kljub vsej ljubezni, ki jo čutijo do družine, rabijo svoj mir.

Otroci, ki so zadnjih par mescev presedeli pred računalnikom in si želeli druženja z vrstniki. Študentje, ki preko Zooma snemajo predavanja, ker jim več kot toliko časa ne uspe ohraniti koncentracije za računalnikom. Seveda študentskega dela ne dobijo, ker njim se plača najemnina vsak mesec iz čudežnega fonda. Hladilnik se pa napolni vsakič, ko odprejo in zaprejo vrata. 

Gostinci, ki se že od oktobra trudijo po najboljših močeh biti kreativni, imeti vse za "to go", le da bi preživeli. Nekateri, med njimi tudi jaz, ki so prejšnjo karanteno delali v gostinstvu in po zaprtju službo našli drugje, skoraj ne morejo dobiti denarnega nadomestila z zavoda za zaposlovanje, ker glej ga zlomka, zaposlen moraš biti minimalno 6 mesecev, da ti nadomestilo sploh pripada. Meni, in najverjetneje še komu, je zmanjkalo slabih 14 dni do te pravice. Ampak nič skrbet, saj nam bo Ivan nakazal bogatih 150€! To bo sigurno pokrilo 6-mesečno izgubo dohodka. Če nimaš več niti za plačat zavarovanje pa je*bi ga, naslednjih 14 dni je ključnih.

Medicinske sestre, ki že mesece ne dobijo dopusta, da bi se odpočile. Primanjkuje jih, prekladajo jih z tega oddelka na drugega. Z družinami doma, ampak jim varstvo vseeno ne pripada, če partner ne dela v zdravstvu. Saj, važno da so šole in vrtci zaprti, trgovine s pohištvom in drugim pa brez problema odprte.

Kaj pa trgovci in drugi, ki že celo leto delajo normalno, kot vsak dan, samo z podzavestjo, da morajo biti previdni in dobro razkuženi?

Omenila sem samo nekaj skupin, verjamem, da jih je na žalost še veliko več, ki jih bo iz te karantene prišlo popolnoma uničenih. Zato, če je le mogoče, podpiraj lokalna podjetja, ljudi, ki se srčno trudijo za nas in za svoje finančno "preživetje".

Verjamem, da virus obstaja, verjamem, da so posledice lahko zelo hude. Jaz in moja družina se pazimo in se držimo ukrepov od samega začetka. Ampak vseeno sem morala dati to iz sebe, tudi, če se morda ne boste vsi strinjali z mano glede nekaterih "nepotrebnih" ukrepov. Sem za nošenje mask v zaprtih prostorih! V naravi? Bi*ch, please! Za razkuževanje rok, površin, nakupovalnih vozičkov? Seveda, zakaj pa ne. Policijska ura? Zakaaaaj že?? Sicer sama nisem prav nočni tip in sem ob 20h navadno že v postelji, zato me ta ukrep nikakor ne omejuje. Ampak, a smo normalni? Pravice do svobode in to je že pozabljeno.

Najboljše, kar lahko naredimo je, da skrbimo za higieno, skrbimo za naše zdravje, se dovolj gibljemo in jemo zdravo. Tudi ti dejavniki ogroooomno vplivajo na našo psiho, tako da se bomo lažje spopadali z današnjim čudnim svetom. Pa tudi lepši in fit bomo po karanteni :P

No, pravim, da je v moji glavi cel kaos in objava nima ne repa, ne glave haha 

Če si se tudi ti našel/našla v objavi pa verjemi, nisi sam/a in tudi s tem dolgim deževnim obdobjem bo končno posijalo sonce :) Tudi če pokličemo prijatelja in si olajšamo dušo po telefonu, ter se konkretno nasmejemo, to ogromno pomeni! Si predstavljaš, da zdaj ne bi bilo interneta in (pametnih) telefonov?!

Kako pa ti preživljaš te kaotične čase? Lahko pustiš komentar, bom z veseljem prebrala :)

Zdaj se grem pa res posvetit prošnji za delo, drži pesti! 🍀

Objemček, 

Nika